Izterjava dolgov

Izterjava dolgov

Kategorija :
Civilno pravo, Dolžniki, Izvršbe, Izvršilno pravo

Vsakdo se kdaj znajde v situaciji, ko mu nekdo dolguje izpolnitev obveznosti, vendar te prostovoljno ne izpolni. Za poslovne subjekte takšna situacija vedno pogosteje postaja del vsakdana. Upniku je v takšnem primeru na voljo sodna izterjava dolgov oziroma postopek izvršbe. Po zakonu, ki ureja izvršilni postopek (ZIZ), je izterjava dolgov možna na dva osnovna načina. Izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine je omogočen poslovnim subjektom, katerih terjatve temeljijo na fakturah ali drugih računovodskih izkazih. Gre za hiter postopek, v katerem sodišče na podlagi upnikovega predloga izda sklep, ki postane pravnomočen, s tem pa upnik pridobi izvršilni naslov, enak sodbi, če dolžnik v roku ne vloži obrazloženega ugovora. V primeru ugovora se izvede enak postopek, kot če bi upnik zoper dolžnika vložil tožbo. Drugi postopek je postopek izvršbe na podlagi izvršilnega naslova, za katerega pa mora upnik razpolagati z izvršilnim naslovom, kar praviloma pomeni pravnomočno sodbo, sodno poravnavo ali izvršljiv notarski zapis. V takšnem postopku dolžnik terjatve ne more izpodbijati po temelju, temveč ima na voljo le omejene oblike ugovorov, določene v ZIZ (npr. zastaranje, prenehanje terjatve, itd.).

 

Postopek izvršbe se opravlja z različnimi izvršilnimi sredstvi, ki so odvisna predvsem od oblike terjatve, ki se izvršuje. Pod pojmom izvršilni postopek si ljudje praviloma predstavljajo predvsem izterjavo denarnih obveznosti (izterjava dolgov), vendar je postopek izvršbe namenjen tudi prisilni izvršitvi vseh drugih obveznosti (npr. izročitvi določene stvari, opustitvi določenega ravnanja, izselitvi iz nepremičnine, itd.). Izterjava dolgov oziroma izvršilni postopek za plačilo denarne terjatve je najpogostejša oblika izvršbe. Izvršilni postopek za izterjavo denarne terjatve se praviloma izvaja z rubežem sredstev na bančnem računu dolžnika ali z rubežem dolžnikove plače (če gre za fizično osebo), v primeru, da ti izvršilni sredstvi nista uspešni, pa upnik lahko predlaga tudi postopek izvršbe z rubežem in prodajo dolžnikovih nepremičnin, premičnin, vrednostnih papirjev in vsega drugega dolžnikovega premoženja, če to ni izvzeto iz izvršbe. Premoženje, na katerega postopek izvršbe ni dopusten, določa ZIZ.

 

Izvršilni postopek je eden ključnih sodnih postopkov, saj vse sodne odločbe ali sporazumi, ki upniku priznavajo pravico oziroma terjatev, ne pomenijo nič, če le te niso tudi realizirane. Takšni realizaciji je namenjen postopek izvršbe, za katerega je pomembno, da upnik z njim ne odlaša, saj se praviloma plačilna zmožnost oseb, ki svojih obveznosti ne izpolnjujejo prostovoljno, s časom le zmanjšuje, s tem pa se zmanjšuje tudi možnost uspešnosti izvršbe. Priporočljivo je, da si upnik za vsak izvršilni postopek zagotovi tudi pomoč odvetnika, ki bo s pooblastili, ki mu jih daje Zakon o odvetništvu, lažje prišel do podatkov o dolžnikovem premoženju in bo s pomočjo tega ter svojega strokovnega znanja poskrbel, da bo izterjava dolgov zaključena hitro in uspešno.

 

Ljubljana, 23.09.2014, Odvetniška pisarna Mele

Se ne strinjate z vsebino oz. imate dodatno vprašanje? Pokličite 01 433 86 12 ali pošljite e-sporočilo na  mele.peter@siol.net

 

Opomba: članki na naši spletni strani so namenjeni temu, da jih na spletu najde in razume tudi bralec brez pravnega znanja. Nekateri izrazi v njih so zato poenostavljeni ali pogovorni, določene besedne zveze pa prilagojene spletnemu iskanju. Opisi lahko prikazujejo samo del možnih vidikov obravnavane teme.