Na splošno o civilnem pravu
Za civilno pravo je značilna avtonomija volje. Avtonomija volje je omejena s kogentnimi predpisi javnega prava, ki določajo okvir svobodnega delovanja strank v civilnopravnih razmerjih. Ta omejitev vzpostavlja ravnotežje med voljo in pravnim redom. Za civilno pravo so značilna tudi dispozitivna pravna pravila – to pomeni, da so pravila subsidiarna, zavezujejo le, če se stranke ne dogovorijo drugače, ne omejujejo volje strank, ampak jo dopolnjujejo in nadomeščajo.
Velja načelo enakopravnosti strank – subjekti vstopajo v razmerje z enakimi možnostmi za porazdelitev pravic. Civilno pravo se deli na materialno civilno pravo in civilno procesno pravo. Materialno civilno pravo sestavljajo: splošni del civilnega prava, stvarno pravo, obligacijsko pravo, dedno pravo, družinsko pravo, gospodarsko pravo, osebnostno pravo, delovno pravo in pravo intelektualne lastnine. Civilno procesno pravo zajema sklop pravil, ki zagotavljajo uveljavljanje materialnih razmerij. Določa način prisilnega zagotavljanja pravic zasebnega prava.
Etažna lastnina – lastnina dela zgradbe
Stvarno pravo, ki je del civilnega prava, ureja tudi etažno lastnino. Etažna lastnina je lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov. Posamezni del zgradbe mora predstavljati samostojno funkcionalno celoto, primerno za samostojno uporabo, kot so zlasti stanovanje, poslovni prostor ali drug samostojen prostor. K posameznemu delu v etažni lastnini lahko spadajo tudi drugi individualno odmerjeni prostori, če so del nepremičnine v solastnini etažnih lastnikov.
Skupni deli zgradbe so drugi deli, namenjeni skupni rabi etažnih lastnikov, in zemljišče, na katerem stoji zgradba. Med skupne dele lahko spadajo tudi druge nepremičnine. Etažna lastnina je predmet razpolaganja kot celota. Etažna lastnina za pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih predpostavlja, da so le-ti sorazmerni z njihovim solastniškim deležem, če zakon ali pogodba ne določa drugače. Etažna lastnina nastane na podlagi pravnega posla ali z odločbo sodišča in z vpisom v zemljiško knjigo.
Kaj določa zakon o etažni lastnini?
Vsak solastnik nepremičnine lahko po Stvarnopravnem zakoniku zahteva, da sodišče v nepravdnem postopku razdeli solastnino na nepremičnini v etažno lastnino, če je takšna delitev mogoča. Vzpostavitev etažne lastnine pa določa tudi Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in pripadajočega zemljišča stavbi (ZVEtL). Ta zakon o etažni lastnini ureja postopek za vzpostavitev etažne lastnine s sodno odločbo na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe. Zakon o etažni lastnini ureja tudi postopek za določanje pripadajočega zemljišča, ki pripada stavbi v etažni lastnini.
Zakon o etažni lastnini za pridobitelja opredeljuje osebo, ki s pravnim naslovom izkazuje upravičenje do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe, tudi če niso izpolnjeni pogoji, ki jih za vpis lastninske pravice na posameznem delu stavbe določa zakon, ki ureja zemljiško knjigo. Za ta zakon o etažni lastnini pravni naslov velja listina o pravnem poslu ali pravnomočna odločba sodišča ali drugega pristojnega državnega organa, s katero se v korist pridobitelja in v breme zemljiškoknjižnega lastnika vzpostavlja, ugotavlja ali prenaša lastninska pravica na posameznem delu stavbe.
Etažna lastnina je v celoti razvidna iz zemljiške knjige, kar v primeru zgolj dogovorne delitve solastnine ni podano. To povečuje tudi vrednost in tržno zanimivost posameznih delov v primerjavi s solastnino.