Civilno pravo je pravo odnosov med zasebniki. Civilno pravo ureja razmerja med posamezniki, kjer nobena od strank nima oblastnega položaja (vendar gre večinoma samo za formalno prirejenost – en posameznik je ponavadi gospodarsko močnejši od drugega). Če v zasebnopravnem razmerju nastopa država, je država gestionis, ne nastopa kot nosilka oblasti, ampak kot posameznik, izgubi atribut oblasti. Civilno pravo se deli na: obligacijsko pravo – pravo obveznosti (pogodbe, odškodninske obveznosti, …); stvarno pravo – pravo pravic na stvari (zlasti lastninske pravice); dedno pravo – pravo prehoda lastnine umrlega na dediče; ter družinsko pravo – pravo osebnih stanj (zakonska zveza, zunanjzakonska skupnost, družina). Za civilno pravo veljajo dispozitivna pravna pravila, ki so popustljiva in subsidiarna. Vedenje in ravnanje, ki ga predvidevajo dispozitivna pravna pravila, je zavezujoče le, če se stranke ne dogovorijo drugače.
Odškodninsko pravo je panoga civilnega prava, ki se ukvarja s področjem škod in škodnih dogodkov, ki posamezniku zmanjšajo premoženje ali ga kako drugače onemogočijo v uživanju dobrin (kot na primer telo, čast, dobro ime, telesna integriteta, fizične bolečine, strah, druge psihične bolečine in podobno). Odškodninsko pravo določa pravila, po katerih je mogoče ugotoviti, kdo je odgovoren za škodo in v katerih primerih posamezniku pripada odškodnina. Odškodnina je pravni pojem, ki pomeni (denarno ali drugo) nadomestilo za oškodovanje oz. škodo. Odškodninsko pravo pozna premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Med premoženjsko škodo odškodninsko pravo uvršča navadno škodo (zmanjšanje premoženja) in izgubljeni dobiček (preprečitev povečanja premoženja). Med nepremoženjsko škodo odškodninsko pravo uvršča telesne bolečine, duševne bolečine, strah in okrnitev ugleda pravne osebe. Škoda se lahko povrne v denarni obliki ali v nedenarni obliki (npr. objava popravka, preklic izjave). Namen povrnitve je v tem, da se čim bolj vzpostavi stanje, ki je obstajalo pred samim škodnim dogodkom.
Obligacijsko pravo je panoga civilnega prava. Obligacijsko pravo ureja razmerje med dvema ali več subjekti. Ena stranka je upravičena terjati od druge stranke izpolnitev obveznosti, druga pa je dolžna opraviti izpolnitev, pri čemer se lahko položaja tudi prepletata, udeleženih pa je lahko več oseb. Obligacijsko razmerje učinkuje le med pogodbenimi strankami in ne proti tretjim. Obligacijsko pravo v Sloveniji ureja Obligacijski zakonik. Obligacijsko pravo je bilo po rimskem pravu razdeljeno na pogodbe (kontrakte), kvazi kontrakte, delikte in kvazidelikte. Pravna teorija je kasneje obveznosti razdelila na poslovne in neposlovne. Poslovne obveznosti so tiste, ki nastanejo s pravnim poslom; z dvostranskim (pogodbe) ali enostranskim. Neposlovne obveznosti so posledice nekaterih pravnih dejstev, ki jih zakon določa kot odločilna za izvor obveznosti. To so zlasti nedopustna in krivdna dejanja – delikti, nedopustna dejanja ne glede na krivdo – kvazidelikti in neopravičene obogatitve na škodo druge stranke – kondikcije in verzije.
Ljublajana, 28.02.2016, Odvetniška pisarna Mele
Se ne strinjate z vsebino oz. imate dodatno vprašanje? Pokličite 01 433 86 12 ali pošljite e-sporočilo na mele.peter@siol.net