Za dedovanje po oporoki je značilno svobodno razpolaganje, ki pa v našem pravu ni povsem neomejeno: zapustnik lahko z oporoko razpolaga s svojim premoženjem na način in v mejah, kot to določa zakon. Za dedovanje po oporoki je tudi značilno, da je oporoka enostranska izjava volje; da oporočitelj lahko oporoko vsak čas prekliče; da je oporoka pravni posel za primer smrti; da je oporoka kot pravni posel za primer smrti strogo osebni akt; da gre pri oporoki za oporočiteljevo razpolaganje s premoženjem in da je oporoka strogo formalen pravni posel. Po Zakonu o dedovanju je oporočno sposoben vsakdo, ki je sposoben za razsojanje in je dopolnil petnajst let starosti. Dedovanje po oporoki je strogo osebni pravni posel, ki izključuje zastopanje in zato tisti, ki ni oporočno sposoben, oporoke ne more napraviti. Oporočitelj mora hoteti narediti oporoko, njegova volja mora biti usmerjena v nastanek, spremembo ali preklic oporoke. Za dedovanje po oporoki domneva o preklicu oporoke zaradi uničenja le-te ne velja, če je bila uničena po naključju ali z dejanjem druge osebe brez vednosti in volje oporočitelja. Taka oporoka ima pravni učinek, če jo je mogoče rekonstruirati.
Z dedovanjem preidejo na dediče vsa premoženjska pravna razmerja zapustnika. Tako na dediče preidejo pravice in obveznosti (dedovanje dolgov) brez posebnega pravnega akta, s katerim bi dedič obveznosti prevzel. Dedovanje dolgov je po našem pravu omejeno in sicer do višine vrednosti podedovanega premoženja, vendar pa dedič ne odgovarja samo s podedovanim premoženjem, ampak tudi z lastnim premoženjem. Za dedovanje dolgov je torej značilna omejitev po vrednosti, ne pa tudi po vrsti premoženja. Zakon o dedovanju za dedovanje dolgov določa, da zapustnikovi potomci oziroma posvojenci in njihovi potomci, katerim gre del zapustnikovega premoženja kot rezultat njihovega prispevanja, ne odgovarjajo za zapustnikove dolgove. Prav tako ne odgovarjajo zakonec in potomci, v katerih korist se iz zapuščine izločijo gospodinjski predmeti (zakonito volilo).
Davek na dedovanje ureja Zakon o davku na dediščine in darila. Davek na dedovanje plača fizična ali pravna oseba zasebnega prava, ki prejme premoženje na podlagi dedovanja. Osnova za plačilo davka se oblikuje po vrednost podedovanega premoženja v času nastanka davčne obveznosti (pravnomočnost sklepa o dedovanju), od te vsote se odštejejo dolgovi, stroški in bremena, ki odpadejo na to premoženje. Za davek na dedovanje zakon posebej navaja osebe, ki so deležne davčne oprostitve. To so osebe iz prvega dednega reda (potomci, posvojenci, njihovi potomci, zakonec ter zunajzakonski partner) ter s temi osebami izenačeni: zet, snaha, pastorek ter dedič, ki je živel z zapustnikom v registrirani istospolni partnerski skupnosti. Davek na dedovanje se plača po davčnih stopnjah, ki so urejene v 8. členu Zakona o davku na dediščine in darila in so različne glede na različne dedne rede. Z oddaljenostjo sorodstvene povezave z zapustnikom ter z večanjem podedovanega premoženja se davčne stopnje povečujejo.
Ljubljana, 7.12.2015, Odvetniška pisarna Mele
Se ne strinjate z vsebino oz. imate dodatno vprašanje? Pokličite 01 433 86 12 ali pošljite e-sporočilo na mele.peter@siol.net