Dedno pravo ureja tista razmerja iz sklopa zasebno lastninske sfere, ki se tičejo dedovanja, to je prehoda premoženja umrle osebe na druge osebe. Za dedno pravo so značilna razmerja, za katere je značilna določena povezanost z osebnimi razmerji: s sorodstvom, z zakonsko zvezo, z zunajzakonsko skupnostjo ali s siceršnjo življenjsko ali ekonomsko skupnostjo, kot tudi s preživljanjem. Dedno pravo je del civilnega prava. Predpisi o dedovanju sodijo med civilnopravne predpise. Dedno pravo izhaja iz treh temeljnih načel: svoboda oporočnega razpolaganja, dedovanje v družini in vesoljno nasledstvo. Za dedno pravo je značilno: enakopravnost (npr. otroci so enakopravni pri dedovanju ne glede ali so rojeni v zakonski zvezi ali zunaj nje); dedovanje na podlagi dveh pravnih naslovov: oporoka in zakon; omejitev oporočnega razpolaganja (npr. nujni delež, zaščitena kmetija); zapuščina brez dediča postane državna lastnina; ipso iure pridobitev dediščine (s smrtjo zapustnika); omejena odgovornost dediča v primerih, ko je šlo za dedovanje dolgov ter prostovoljnost dedovanja.
Po našem pravu je v primerih, ko je šlo za dedovanje dolgov torej značilna omejena odgovornost dediča; dedič odgovarja za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja, vendar s svojim celotnim premoženjem. Zgodovinsko oziroma primerjalnopravno gledano dedovanje dolgov pozna tri vrste odgovornosti: po vrednosti in po vrsti premoženja neomejena odgovornost dediča (najstarejša oblika, ki izvira iz rimskega prava in ki kasneje ni bila več sprejemljiva); vrednostno omejena, vendar predmetno neomejena odgovornost (kot jo pozna naše pravo) ter vrednostno ter predmetno omejena odgovornost (velja v določenih primerih: ločitev zapuščine, stečaj zapuščine, itd.). Za dedovanje dolgov po našem pravu je značilno še, da dediči za dolgove odgovarjajo solidarno, do višine vrednosti podedovanega premoženja; da lahko upniki v treh mesecih od uvedbe dedovanja zahtevajo ločitev zapuščine; da če dedič ne plača zapustnikovega zapadlega dolga prostovoljno, upnik lahko zahteva plačilo v pravdi.
Zakon o dedovanju ureja zakonito dedovanje, oporočno dedovanje, nujni delež, dedovanje dolgov, volila, prehod zapuščine na dediča ter zapuščinsko obravnavo. Pri tem je pomembno poudariti tri pravne standarde dednega prava: oporočno dedovanje, nujni delež ter zakonito dedovanje, ki se med seboj prepletajo. Do dedovanja pride na podlagi dveh pravnih naslovov: zakon in oporoka. Oporoka – svoboda testiranja omogoča zapustniku, da odstopi od zakonitega dedovanja ali da ga modificira. Zakon daje oporočnemu dedovanju prednost pred zakonitim dedovanjem. Omejeno oporočno dedovanje: nujni delež pripada osebam iz kroga zakonitih dedičev, ki jim gre po kogentnih določbah zakona del zapuščine, ki ga je zapustnik odtegnil dedičem z oporoko. Posebno pravno ureditev za oporočno dedovanje, nujni delež ter zakonito dedovanje ureja Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev. Po tem zakonu veljajo za dedovanje zaščitene kmetije drugačna pravila, kot za dedovanje drugih predmetov – kmetijo lahko praviloma deduje samo en dedič.
Ljubljana, 24.08.2015, Odvetniška pisarna Mele
Se ne strinjate z vsebino oz. imate dodatno vprašanje? Pokličite 01 433 86 12 ali pošljite e-sporočilo na mele.peter@siol.net