Dedovanje omogoča, da premoženjska razmerja in iz teh razmerij izvirajoče pravice in obveznosti umrle osebe praviloma preidejo na druge, fizične in pravne osebe. Da pride do dedovanja, je potrebno: 1. da zapustnik umre, 2. da obstaja dedič, 3. da ima dedič dedni naslov, 4. da je dedič dedno sposoben oziroma da ni dedno nevreden.
Do dedovanja seveda lahko pride samo tedaj, če obstaja predmet dedovanja – zapuščina. Če so navedeni pogoji izpolnjeni, nastopi dedovanje, dedič pridobi dediščino ipso iure (s smrtjo zapustnika). Vendar se dediščini dedič lahko odpove in potem velja, kot da je ni pridobil. Poznamo dedovanje po oporoki in po zakonu. Oporoka ima prednost pred zakonom kot dednim naslovom. Namen oporoke je namreč ravno v tem, da pride do drugačnega dedovanja, kot je določeno z dednim redom po zakonu. Možno je tudi dedovanje po obeh dednih naslovih, tako da se del zapuščine deduje po oporoki, del po zakonu.
Zapustnik tako lahko z oporoko spremeni red dedovanja, določen z zakonom, zlasti lahko tudi onemogoči dedovanje osebam, ki bi sicer po zakonitem dednem redu lahko po njem dedovale. Vendar do popolnega neupoštevanja zakonitega dednega reda ne more priti. Določene osebe iz kroga zakonitih dedičev (osebe, ki so po zakonitem dednem redu poklicane k dedovanju) po zakonu dedujejo nujni delež. Zakon o dedovanju pozna dve skupini oseb iz kroga zakonitih dedičev, ki pridejo v poštev kot nujni dediči: 1. osebe, ki dedujejo nujni delež zaradi bližnje sorodstvene ali osebne povezanosti z zapustnikom (zapustnikovi potomci, njegovi posvojenci in njihovi potomci, njegovi starši in njegov zakonec) – absolutni nujni dediči; 2. osebe, ki dedujejo nujni delež samo, če so trajno nezmožne za delo in nimajo potrebnih sredstev za življenje (zapustnikovi stari starši ter bratje in sestre) – relativni nujni dediči. Nujni delež zapustnikovih potomcev, posvojencev in njihovih potomcev ter zakonca ali zunajzakonskega partnerja znaša 1/2, nujni delež drugih nujnih dedičev znaša 1/3 deleža, ki bi šel posameznemu izmed njih po zakonitem dednem redu.
V splošni rabi je izraz „davek na dedovanje“, ki pa zakonsko sicer ni točen. Fizična oseba ali pravna oseba zasebnega prava, ki prejme premoženje na podlagi dedovanja, je na podlagi Zakona o davku na dediščine in darila davčni zavezanec za davek na dedovanje. Osnova za davek na dedovanje je vrednost podedovanega premoženja, po odbitku dolgov, stroškov in bremen, ki odpadejo na premoženje, od katerega se plačuje ta davek. Davka na dedovanje ne plačajo dediči prvega dednega reda. Davčne stopnje za davek na dedovanje, ki je odvisna od vrednosti podedovanega premoženja, za drugi dedni red znašajo od 5 do 14 %, za tretji dedni red od 8 do 17 % in za vse druge od 12 do 39 %. Dediči ne vlagajo davčne napovedi za davek na dedovanje, temveč sodišče po uradni dolžnosti pošlje pravnomočni sklep o dedovanju pristojnemu davčnemu organu.
Ljubljana, 26.2.2015, Odvetniška pisarna Mele
Se ne strinjate z vsebino oz. imate dodatno vprašanje? Pokličite 01 433 86 12 ali pošljite e-sporočilo na mele.peter@siol.net