Dedovanje je prehod premoženja umrle osebe na druge osebe in je urejeno z dednim pravom. Poznamo dedovanje po oporoki in po zakonu. Pri dedovanju na podlagi zakona določa zakon krog oseb, ki pridejo v poštev za dedovanje glede na svoje razmerje (sorodstvo in zakonska zveza) z zapustnikom. Dedovanje po oporoki pomeni, da zapustnik razpolaga s premoženjem (zapustnik za primer smrti nameni svojemu premoženju drugačno usodo, kot bi mu šla, če bi nastopilo dedovanje po zakonu). Dedovanje po oporoki nastopi, če zapustnik pripravi oporoko, tj. enostransko, preklicno, v predpisani obliki in strogo osebno dano izjavo volje, s katero neka oseba razpolaga s svojim premoženjem za primer smrti. Dedovanje po oporoki ni povsem neomejeno, saj zapustnik lahko z oporoko razpolaga s svojim premoženjem na način in v mejah, kot to določa zakon (8. in 62. člen Zakona o dedovanju). Posebnost za dedovanje po oporoki določa Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev, in sicer z namenom, da ne bi prišlo do drobitve zaščitenih kmetij. Oporočitelj lahko za dediča zaščitene kmetije praviloma določi samo eno fizično osebo.
Po slovenski zakonodaji poznamo naslednje vrste oporok: lastnoročno, pisno oporoko pred pričami, sodno, notarsko, mednarodno in ustno. V praksi sta najpogostejši lastnoročna in pisna oporoka pred pričami. Lastnoročno pisanje oporoke pomeni, da jo oporočitelj sam ročno (s svojo pisavo) napiše in podpiše. Pisanje oporoke na računalnik ali pisalni stroj ne ustreza obliki lastnoročne oporoke. Pisna oporoka pred pričami je oporoka, ki jo oporočitelj v navzočnosti dveh prič zgolj podpiše, listino pa je lahko sestavil kdorkoli drug. Zaradi zakonskih določb, ki določajo pogoje za veljavnost oporoke, je priporočljivo, da pisanje oporoke opravi strokovnjak za oporoke. Pisanje oporoke zapustniku omogoči, da načrtuje, kaj se bo zgodilo z njegovim denarjem in premoženjem. Pisanje oporoke je tudi način, da zapustnik svojcem sporoči svoje želje glede pogreba, saj se za časa življenja teh tem navadno ne dotaknemo.
Zakoniti, oporočni in nujni dediči odgovarjajo za dolgove zapustnika. Dedovanje dolgov zapustnika je po našem pravu omejeno in sicer do višine vrednosti podedovanega premoženja. Dedovanje dolgov ne pride v poštev za dediča, ki se je odpovedal dediščini ali dednemu deležu. Vendar odgovarja za dolgove dedič, ki se je odpovedal dednemu deležu v korist določenega sodediča. Izjava o taki odpovedi se šteje za sprejem dednega deleža in sočasno za odstop deleža sodediču. Za dedovanje dolgov, ko deduje več dedičev, je v našem pravu določeno, da so ti nerazdelno, solidarno dogovorni za zapustnikove dolgove, in sicer vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža, ne glede na to, ali je delitev dediščine že izvršena ali ne. Poznamo tudi dedovanje dolgov zapuščine. Dedovanje dolgov so obveznosti, ki nastanejo šele po smrti zapustnika, torej po uvedbi dedovanja (stroški za pogreb zapustnika – samo običajni in primerni stroški ter stroški za popis in ocenitev zapuščine).
Ljubljana, 11.03.2015, Odvetniška pisarna Mele
Se ne strinjate z vsebino oz. imate dodatno vprašanje? Pokličite 01 433 86 12 ali pošljite e-sporočilo na mele.peter@siol.net