Dedovanje je prehod premoženja umrle osebe na druge osebe in je urejeno z dednim pravom. Poznamo dedovanje po oporoki in dedovanje po zakonu. Medtem, ko so fizične osebe lahko dediči tako po zakonu, kot po oporoki, so pravne osebe lahko dediči le po oporoki. Ker dediči načeloma postanejo imetniki vseh pravic in obveznosti zapustnika, se za dedovanje uporablja tudi izraz vesoljno nasledstvo. To pomeni, da premoženje v celoti preide na dediče že na podlagi zapustnikove smrti in poseben akt ni potreben. V tem primeru dediči odgovarjajo za dolgove zapustnika. Druga vrsta nasledstva je posamično nasledstvo, pri katerem preidejo posamezni deli premoženja na osebe, ki niso dediči. V tem primeru ima ta oseba samo terjatev nasproti dediču in zato ne odgovarja za dolgove zapustnika.
Pravni red vsebuje več institutov, ki zapustniku omogočajo, da s premoženjem, ki bi bilo predmet zapuščine ob njegovi smrti, razpolaga že za časa svojega življenja. To so izročitev in razdelitev premoženja, dosmrtno preživljanje in pogodba o preužitku. V praksi sta v uporabi predvsem zadnja dva, saj je pri izročitvi in razdelitvi premoženja potrebno soglasje vseh oseb, ki bodo po zakonu prišle v poštev za dedovanje po izročitelju, česar pogosto ni moč zagotoviti.
Tako dosmrtno preživljanje kot pogodba o preužitku pomenita prenos premoženja preživljanca oziroma preužitkarja na drugo stranko (preživljalca), ki se v zameno zaveže preživljanca do smrti preživljati oziroma mu nuditi določene dajatve in storitve. Pri obeh institutih gre za odplačno pogodbo, pri kateri preživljanec oziroma preužitkar prejeto preživljanje oziroma storitve in dajatve „odplača“ s premoženjem, ki postane last preživljalca oziroma prevzemnika preužitka. Dosmrtno preživljanje in pogodba o preužitku morata biti sklenjena v notarskem zapisu. Med institutoma pa je ena bistvena razlika. Dosmrtno preživljanje pomeni dogovor, po katerem bo prenos premoženja preživljanca odložen do njegove smrti, pogodba o preužitku pa predvideva, da se ta prenos opravi že ob sklenitvi pogodbe, t.j. za časa življenja preživljanca.
V primerih, ko zapustnik ne želi, da o usodi njegovega premoženja odloča dedovanje po njegovi smrti, ima na izbiro zlasti navedene tri institute. Lahko sklene izročilno pogodbo ali dosmrtno preživljanje, možna pa je tudi pogodba o preužitku.
Ljubljana, 19.09.2014, Odvetniška pisarna Mele
Se ne strinjate z vsebino oz. imate dodatno vprašanje? Pokličite 01 433 86 12 ali pošljite e-sporočilo na mele.peter@siol.net