Solastnina pomeni, da ima več oseb solastninsko pravico na nerazdeljeni stvari, pri čemer je delež vsakega solastnika določen v sorazmerju s celoto (idealni delež). Stvarnopravni zakonik (SPZ), ki ureja solastnino, med drugim določa pomembno pravico solastnikov, da lahko ob vsakem času (razen v neprimernem času, ko bi se delitev izvršila na škodo drugih solastnikov) zahtevajo delitev solastnine. Delitev solastnine se lahko opravi sporazumno oziroma, če sporazum ne pride v poštev, o tem odloči sodišče v nepravdnem postopku. Delitev solastnine v sodnem postopku poteka na način, da solastniki v naravi dobijo tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes, delitev solastnine pa se lahko tudi odloži. V primeru, da fizična delitev solastnine ne bi bila mogoča niti z izplačilom razlike vrednosti ali da bi bila mogoča le ob znatnem zmanjšanju vrednosti stvari, sodišče odloči, naj se stvar proda in kupnina razdeli – t.i. civilna delitev solastnine. V vsakem primeru pa se na predlog solastnika delitev solastnine lahko opravi tudi tako, da sodišče odloči, da namesto prodaje stvar v celoti pripada predlagatelju, pod pogojem, da ostalim solastnikom plača sorazmerni del prodajne cene, ki jo določi sodišče.
Določila SPZ o solastnini se smiselno uporabljajo tudi za skupno lastnino. Skupna lastnina je ena od oblik lastnine več oseb na isti stvari. V 72. členu SPZ je skupna lastnina definirana na naslednji način: več oseb ima lahko na nerazdeljeni stvari skupno lastnino (skupni lastniki), kadar njihovi deleži niso vnaprej določeni. Ob tem velja poudariti, da so deleži sicer določljivi in da skupna lastnina lahko obstaja le v primerih, ki jih določa zakon (npr. zapuščina do delitve ali premoženje zakoncev, ki je pridobljeno z delom v času zakonske zveze je skupna lastnina). Skupna lastnina se skupno uporablja, z njo se skupno razpolaga, pri čemer pa skupni lastniki solidarno odgovarjajo za obveznosti, ki nastanejo v zvezi s skupno stvarjo. Podobno kot solastnina, se tudi skupna lastnina lahko na zahtevo skupnega lastnika ali upnika razdeli.
Enoten zakon o etažni lastnini v Sloveniji ne obstaja, zato to področje ni celovito urejeno. Ne glede na navedeno je temeljni zakon o etažni lastnini SPZ, ki definira pojem etažne lastnine, način nastanka etažne lastnine, način razpolaganja z etažno lastnino, razmerja med etažnimi lastniki, omejitve in prenehanje etažne lastnine. Kot zakon o etažni lastnini je mogoče šteti tudi Stanovanjski zakon, ki podrobneje ureja pravna razmerja v večstanovanjskih stavbah in stanovanjsko-poslovnih stavbah. Pomemben zakon o etažni lastnini pa je tudi Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi, ki ureja postopek za vzpostavitev etažne lastnine in postopek za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi (funkcionalno zemljišče) ter sledi konceptu SPZ. Prav ta zakon o etažni lastnini je nastal kot odziv na neusklajenost zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem pri stavbah z več posameznimi deli in je s sprejetjem vzpostavitev etažne lastnine in vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo izrazito poenostavil.
Ljubljana, 27.08.2014, Odvetniška pisarna Mele
Se ne strinjate z vsebino oz. imate dodatno vprašanje? Pokličite 01 433 86 12 ali pošljite e-sporočilo na mele.peter@siol.net