Nasilje v družini opredeljuje Zakon o preprečevanju nasilja v družini v 3. členu. Nasilje v družini je vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu družinskemu članu oziroma zanemarjanje družinskega člana ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino žrtve ali povzročitelja nasilja. Fizično nasilje v družini je vsaka uporaba fizične sile, ki pri družinskem članu povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale poškodbe. Spolno nasilje so ravnanja s spolno vsebino, ki jim družinski član nasprotuje, je vanje prisiljen ali zaradi svoje stopnje razvoja ne razume njihovega pomena. Psihično nasilje v družini so ravnanja, s katerimi povzročitelj nasilja pri družinskem članu povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske. Ekonomsko nasilje je neupravičeno nadzorovanje ali omejevanje družinskega člana pri razpolaganju z dohodki oziroma upravljanju s premoženjem, s katerim družinski član samostojno razpolaga oziroma upravlja, ali neupravičeno omejevanje razpolaganja oziroma upravljanja s skupnim premoženjem družinskih članov. Zanemarjanje je oblika nasilja, kadar oseba opušča dolžno skrb za družinskega člana, ki jo potrebuje zaradi bolezni, invalidnosti, starosti, razvojnih ali drugih osebnih okoliščin.
Nasilje nad ženskami je ena od najbolj razširjenih in skritih oblik kršitev človekovih pravic. Nasilje nad ženskami temelji na neenakovrednih družbenih odnosih med spoloma, izvira iz neenakomerne porazdelitve zasebne in družbene moči med spoloma, iz kulturnega okolja in sistema vzgoje. Nasilno vedenje je največkrat naučeno in se prenaša iz generacije v generacijo. Nasilje nad ženskami je lahko: nasilje v družini, trgovina z ženskami in deklicami, spolno izkoriščanje in drugo kršenje spolnih in reproduktivnih pravic, nasilje v oboroženih konfliktih in spopadih, nasilje v obliki različnih tradicij in kultur itd. Najbolj razširjena oblika nasilja je psihično nasilje, ki ga skoraj vedno spremljata fizično in spolno nasilje. Psihično nasilje se po navadi začne z nadzorom, ki se kaže skozi manipulacijo, sledijo žaljivke, zmerjanje, vpitje, prelaganje krivde na žrtev, grožnje. Fizično nasilje pogosto predstavlja nadaljevanje psihičnega nasilja. Fizično nasilje praviloma postaja vedno pogostejše in ima vedno hujše oblike. Dejanja, ki jih imenujemo fizično nasilje, so med drugim: klofutanje, pretepanje, brcanje, stresanje, lasanje itd.
Ko se žrtve nasilja začnejo upirati oz. ko začnejo iskati pomoč ali ko želijo oditi, se nasilje pogosto še poveča. Žrtve nasilja lahko poiščejo pomoč v obliki svetovalnega pogovora z osebo, ki je strokovno usposobljena za delo z žrtvami nasilja. Obstaja več oblik pomoči: telefonsko svetovanje, osebno svetovanje, skupine za samopomoč, krizni centri, varne hiše. Žrtve nasilja se lahko obrnejo tudi na center za socialno delo. Žrtve nasilja lahko pokličejo policijo. Policija se mora na klic na pomoč odzvati, tudi če ni fizičnega napada. Žrtve nasilja se lahko obrnejo tudi na odvetnike, kjer jih seznanijo s pravicami in nadaljnjimi postopki ter po potrebi napotijo do zdravnika.
Ljubljana, 14.03.2016, Odvetniška pisarna Mele
Se ne strinjate z vsebino oz. imate dodatno vprašanje? Pokličite 01 433 86 12 ali pošljite e-sporočilo na mele.peter@siol.net