Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) v 3. členu opredeljuje nasilje v družini kot vsako uporabo fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu družinskemu članu oz. zanemarjanje družinskega člana ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino žrtve ali povzročiteljice oz. povzročitelja nasilja. Nasilje v družini se pojavlja ne glede na družbenoekonomski položaj, spol, starost, etnično pripadnost ali druge osebne okoliščine. Nasilje v družini po navadi ni enkraten dogodek, temveč traja dlje časa in običajno sledi dinamiki in vzorcu kroga nasilja. Ima daljnosežne posledice: pogosto se nasilje v družini prenaša z generacije na generacijo.
Raziskave kažejo, da je v več odstotkih primerov nasilja v družini povzročitelj nasilja moški nad žensko. Nasilje nad ženskami je v domačem okolju in partnerskih odnosih bolj prikrito, dogaja se »za zaprtimi vrati«, zato ga je tudi teže prepoznati in preprečevati. Nasilje nad ženskami med drugim izhaja iz neenakomerne porazdelitve moči ter drugih strukturnih neenakosti med spoloma. Nasilje nad ženskami oz. nasilje na sploh ni nikoli posledica vedenja žrtve, čeprav povzročitelj to tako prikazuje. Nasilje nad ženskami ni konflikt in zanj ni opravičila. Za nasilje je odgovoren in kriv le povzročitelj nasilja.
Žrtve nasilja so žal tudi otroci. Otroci morajo biti zaščiteni pred zlorabo, nasiljem in zanemarjanjem. Vsi smo soodgovorni za dobrobit otrok in njihovo zaščito. ZPND določa vlogo, naloge, mrežo in sodelovanje različnih državnih organov in nevladnih organizacij pri obravnavanju nasilja v družini ter opredeljuje ukrepe za varstvo žrtve nasilja v družini. Žrtve nasilja imajo tako pravico do spremljevalca, ki ji nudi duševno oporo, in pravico do brezplačne pravne pomoči. Otroci kot žrtve nasilja, ki so najranljivejša družbena skupina, so poleg invalidov, starejših in oseb s posebnimi potrebami najbolj zavarovani. ZPND namreč določa, da so otroci žrtve nasilja tudi, če so le navzoči pri izvajanju nasilja nad drugimi družinskimi člani. Poleg tega mora vsakdo, ki sumi, da je otrok žrtev nasilja, to prijaviti centru za socialno delo, policiji ali državnemu tožilstvu, četudi ga zavezuje poklicna molčečnost. Centrom za socialno delo ZPND nalaga, da vodijo lastno evidenco o nasilju v družini, saj bodo tako lahko pravočasno ukrepali in zaščitili vse, ki so tega potrebni. ZPND hkrati določa tudi redno strokovno izobraževanje vseh, ki se ukvarjajo s problematiko nasilja in predpisuje multidisciplinarni pristop pri obravnavi žrtve. ZPND ne uvaja kazni, kazenska vprašanja so urejena v zakonu o kazenskem postopku in kazenskemu zakoniku. ZPND se tako osredotoča na širše področje civilnega prava in delovanje socialnih služb, ki lahko dolgoročno rešijo težave žrtev nasilja.
Ljublajna, 23.08.2016, Odvetniška pisarna Mele
Se ne strinjate z vsebino oz. imate dodatno vprašanje? Pokličite 01 433 86 12 ali pošljite e-sporočilo na mele.peter@siol.net