Odpravnina naj bi odpuščenemu delavcu zagotavljala določeno socialno varnost ob prehodu v brezposelnost in hkrati predstavljala odmeno za dotedanje delo pri delodajalcu. Iz vsebine pravice do odpravnine in dejstva, da je zakonodajalec odpravnino predpisal kot dolžnost delodajalca, izhaja, da se tej pravici delavec ne more odpovedati, saj bi bilo to v nasprotju z namenom in smislom pravice do odpravnine. Zakon o delovnih razmerjih sicer izrecno ne določa, da se delavec tej pravici ne more odpovedati. Pri odpravnini gre za enkratno izplačilo ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi, razen če je zapadlost s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti določena drugače. Zakon o delovnih razmerjih v 19. točki prvega odstavka 217. člena določa tudi, da se delodajalcu izreče globa v primeru neizplačila odpravnine delavcu skladno z določbami ZDR-1.
Odpravnina za določen čas
Pogodba o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za določen čas, preneha veljati brez odpovednega roka s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, oziroma ko je delo, ki je bilo dogovorjeno, opravljeno ali s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena. Delavec je v takih primerih prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas upravičen do odpravnine (tu poenostavljeno: odpravnina za določen čas). Zakon o delovnih razmerjih v 3. odstavku 79. člena določa, da delavec nima pravice do odpravnine, če je šlo za nadomeščanje začasno odsotnega delavca, v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas za opravljanje sezonskega dela, ki traja manj kot tri mesece v koledarskem letu, ter v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas za opravljanje javnih del oziroma prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je bila sklenjena zaradi vključitve v ukrepe aktivne politike zaposlovanja v skladu z zakonom. Nadalje ZDR-1 določa, da delavec nima pravice do odpravnine v primeru, ko delavec in delodajalec v času trajanja ali po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas skleneta pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas oziroma če delavec nadaljuje z delom na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas ali če delavec ne sklene pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za ustrezno delo, ki mu ga je ponudil delodajalec po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Pri navedeni določbi je bistveno, da gre za nadaljnjo zaposlitev delavca pri istem delodajalcu na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ki brez prekinitve sledi zaposlitvi za določen čas (če gre za ustrezno delo, zadostuje le ponudba takšne zaposlitve), ob izpolnjevanju drugih prepisanih pogojev.
Kako se izračuna odpravnino za določen čas?
Zakon o delovnih razmerjih v 4. odstavku 79. člena določa, da osnovo za odmero odpravnine predstavlja povprečna mesečna plača delavca za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev oziroma iz obdobja dela pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Višina odpravnine za določen čas se odmeri v deležu glede na osnovo, kot je določa 4. odstavek 79. člena ZDR-1, in sicer v višini 1/5 osnove, če je pogodba o zaposlitvi sklenjena za eno leto ali manj. V primeru, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena za več kot eno leto, pa ima delavec ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi pravico do odpravnine v višini iz prejšnjega stavka (1/5 osnove), povečane za sorazmerni del odpravnine iz prejšnjega stavka za vsak mesec dela. Čeprav se višina odpravnine za določen čas odmeri na podoben način kot pri odpovedi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti, je med njima razlika v tem, da imajo delavci, ki so zaposleni za določen čas, pravico do odpravnine ob izteku pogodbe tudi v primerih, ko je njihovo obdobje zaposlitve krajše od enega leta, medtem ko je pogoj za odpravnino pri odpovedi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti, da je delavec zaposlen pri delodajalcu več kot eno leto.
Odpravnina za nedoločen čas
Delodajalec, ki delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, je dolžan delavcu izplačati odpravnino (tu poenostavljeno: odpravnina za nedoločen čas). ZDR-1 v 108. členu določa tudi način izračuna odpravnine za nedoločen čas, in sicer, da je osnova za izračun povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. V 2. odstavku tega člena je določena minimalna zakonska višina odpravnine, ki gre delavcu po tem členu, saj je s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi lahko določena ugodneje. Tako delavcu pripada odpravnina za nedoločen čas v višini: – 1/5 osnove za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu več kot eno leto do deset let, – 1/4 osnove za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu več kot deset let do 20 let, – 1/3 osnove za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu več kot 20 let. Določeno je, da se za delo pri delodajalcu šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih. Višina odpravnine pa ne sme presegati 10-kratnika osnove, če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določeno drugače. Delodajalec mora izplačati delavcu odpravnino ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi, razen če je s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti določeno drugače.
Opomba: članki na naši spletni strani so namenjeni temu, da jih na spletu najde in razume tudi bralec brez pravnega znanja. Nekateri izrazi v njih so zato poenostavljeni ali pogovorni, določene besedne zveze pa prilagojene spletnemu iskanju. Opisi lahko prikazujejo samo del možnih vidikov obravnavane teme.