Pod izrazom prenehanje delovnega razmerja razumemo različne oblike prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Delovno razmerje preneha med drugim s sporazumom ali pa s smrtjo delavca. Čeprav prenehanje delovnega razmerja nastopi na podlagi različnih dejanj ali tudi zgolj dejstev, največkrat obravnavamo predvsem prenehanje delovnega razmerja zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca.
Razlikujemo med odpovedmi iz krivdnih razlogov na strani delavca in odpovedmi, ki nastanejo brez delavčeve krivde. Če gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, kar je oblika odpovedi, kjer krivde delavca ni, delavcu vselej pripada tudi odpravnina. Pravici do odpravnine se delavec ne more pravno veljavno odpovedati. Odpravnine, ki se izplačujejo po dogovoru med delavcem ali delodajalcem (torej ne v primeru odpovedi iz poslovnih razlogov) se obračunavajo v poljubnih višinah, ki so dogovorno določene, vendar je v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov odpravnina lahko le takšna, kot jo določa zakon o delovnih razmerjih. Odpravnina ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov se izplača na isti dan, kot nastopi prenehanje delovnega razmerja. Vsako kasnejše izplačilo predstavlja zamudo delodajalca pri izplačilu odpravnine.
Pogosto zastavljeno vprašanje se glasi, ali ima delavec pravico do izplačila odpravnine tudi v primeru, ko na sodišču izpodbija odpoved. Odgovor je, da to pravico ima, vendar mora v primeru, ko sodišče ugotovi nezakonitost odpovedi ter delavcu prisodi pravico do vrnitve v podjetje, odpravnino vrniti delodajalcu. Če mora delodajalec delavcu priznati delovno razmerje, tako, kot da ne bi šlo za prenehanje delovnega razmerja, potem tudi pravica do odpravnine delavcu ne pripada več. Odpravnina se izplača „bruto za neto“, kar pomeni, da se od nje ne plačajo prispevki, kot npr. od plače, na enak način pa se odpravnina tudi vrne. Delodajalec, ki je izvedel, da je delavec zoper odpoved že vložil tožbo, ni upravičen zadržati izplačila še ne izplačane odpravnine. Odpravnino mora izplačati kljub vloženi tožbi.
V obdobju po letu 2003 se vse pogosteje dogaja, da delovna sodišča kljub ugotovljenim nezakonitim odpovedim delavcem ne prisojajo pravice do vrnitve na delo k delodajalcu, kar je zakonska možnost, ki izhaja iz ugotovitve, da je vrnitev na delo v podjetje pogosto neproduktivna. Delavec naleti na okolje, ki ga ne sprejema, delodajalcu pa delavčeva nadaljnja prisotnost ne ustreza. V takšnih primerih sodišče delavcu prisodi tudi ustrezno denarno povračilo namesto vrnitve na delo.
Ljubljana, 12.5.2014, Odvetniška pisarna Mele
Se ne strinjate z vsebino oz. imate dodatno vprašanje? Pokličite 01 433 86 12 ali pošljite e-sporočilo na mele.peter@siol.net