Civilno pravo je pravo odnosov med zasebniki. Država v pravnih razmerjih civilnega prava običajno ni privilegirano udeležena (kot je v javnem pravu). Tipične veje civilnega prava so: obligacijsko pravo, stvarno pravo, dedno pravo, pravo intelektualne lastnine, osebnostno pravo, družinsko pravo, delovno pravo ter gospodarsko pravo. Za civilno pravo je značilna avtonomija volje (volja je tista, ki vzpostavlja civilnopravna razmerja). Avtonomija volje je omejena s kogentnimi predpisi javnega prava, ki določajo okvir svobodnega delovanja strank v civilnopravnih razmerjih.
Ta omejitev vzpostavlja ravnotežje med voljo in pravnim redom. Za civilno pravo so značilna tudi dispozitivna pravna pravila – to pomeni, da so pravila subsidiarna, zavezujejo le, če se stranke ne dogovorijo drugače, ne omejujejo volje strank, ampak jo dopolnjujejo in nadomeščajo. Za civilno pravo velja načelo enakopravnosti strank – subjekti vstopajo v razmerje z enakimi možnostmi za porazdelitev pravic. V zasebnem pravu se odloča v civilnopravnih postopkih, ki stečejo odvisno od volje posameznika.
Tipična panoga civilnega prava je obligacijsko pravo. Obligacijsko pravo obsega pravne norme za urejanje obveznostnih razmerij. Obligacijsko razmerje je razmerje med dvema subjektoma (upnikom in dolžnikom). Ena stranka (upnik) je upravičena terjati od druge stranke (dolžnika) izpolnitev obveznosti, dolžnik pa je dolžan opraviti izpolnitev. Obligacijsko razmerje učinkuje le med pogodbenimi strankami in ne proti tretjim. Za obligacijsko pravo kot vejo civilnega prava prav tako velja načelo avtonomije strank – udeleženci v pravnem prometu prosto urejajo obligacijska razmerja, vendar ne v nasprotju z ustavo, s prisilnim predpisi in z moralnimi načeli. Za obligacijsko pravo velja tudi načelo skrbnosti – skrbnost glede na vrsto razmerja (npr. skrbnost dobrega gospodarja); skrbnost glede na poklicno dejavnost (skrbnost dobrega strokovnjaka) ter skrbnost po običajih.
Del obligacijskega prava je odškodninsko pravo. Odškodninsko pravo se ukvarja s področjem škod in škodnih dogodkov, ki posamezniku zmanjšajo premoženje ali ga kako drugače onemogočijo v uživanju dobrin. Prizadeto je npr. telo, čast, dobro ime, telesna integriteta, povzročene pa so fizične bolečine, strah, nevšečnosti zdravljenja, psihične bolečine in podobno. Odškodninsko pravo določa pravila, po katerih je mogoče ugotoviti, kdo je odgovoren za škodo in v katerih primerih posamezniku pripada odškodnina ter kolikšna je ta odškodnina. Škoda je prikrajšanje, ki nastane zaradi posega v pravno zavarovane dobrine in interese nekoga drugega. Odškodninsko pravo pozna premoženjsko in nepremoženjsko škodo.
Med premoženjsko škodo uvršča navadno škodo (zmanjšanje premoženja) in izgubljeni dobiček (preprečitev povečanja premoženja). Med nepremoženjsko škodo pa odškodninsko pravo uvršča telesne bolečine, duševne bolečine, strah, zmanjšanje življenjskih aktivnosti, nevšečnosti zdravljenja in okrnitev ugleda pravne osebe. Škoda se lahko povrne v denarni obliki (denarna odškodnina) ali v nedenarni obliki (npr. objava popravka, preklic izjave ali na kakšen drug način, s katerim je mogoče doseči namen odškodnine). Namen povrnitve je v tem, da se čim bolj vzpostavi stanje, ki je obstajalo pred samim škodnim dogodkom.
Ljublajana, 19.05.2016, Odvetniška pisarna Mele
Se ne strinjate z vsebino oz. imate dodatno vprašanje? Pokličite 01 433 86 12 ali pošljite e-sporočilo na mele.peter@siol.net