Delodajalci se ob izkazani potrebi po dodatnem delu večkrat znajdejo v dilemi, ali naj se z novim delavcem sklene pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, za določen čas ali morda celo pogodba o delu (podjemna pogodba), zato v nadaljevanju predstavljamo bistvene razlike med navedenimi oblikami opravljanja dela.
Pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, kot pove že samo ime pogodbe, je najbolj primerna takrat, ko se pri delodajalcu izkaže trajna potreba po novem delavcu – ko torej delodajalec želi, da bi delavec opravljal delo za nedoločen čas. V kolikor delodajalec delavca potrebuje le za določen krajši čas (na primer le za nadomeščanje začasno odsotnega delavca ali v primeru začasno povečanega obsega dela), se praviloma sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, kadar pa naročnik želi, da podjemnik zanj opravi samo določen posel, pa se sklene pogodba o delu.
Ker pogodba o zaposlitvi in pogodba o delu ustvarjata različne pravne posledice tako za delavca kot za delodajalca, je nujno poznati bistvene razlike med njima:
- pogodba o delu (imenovana tudi podjemna pogodba) je pogodba civilnega prava, pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas ali za določen čas pa je pogodba delovnega prava;
- delavec lahko delo za nedoločen čas opravlja le na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas;
- pravice in obveznosti, ki jih ustvarja pogodba o delu, so določene v XI. poglavju Obligacijskega zakonika – OZ, pravice in obveznosti, ki jih ustvarja pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas ali za določen čas, pa so določene v Zakonu o delovnih razmerjih – ZDR-1, kolektivnih pogodbah in drugih predpisih (npr. v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ipd.);
- pogodba o delu določa, da se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa zavezuje, da mu bo za to plačal; podjemnik dela ni dolžan opraviti sam osebno, razen če je to izrecno dogovorjeno s pogodbo ali če to izhaja iz narave posla (npr. naročilo slike pri slavnem slikarju). Pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas ali za določen čas pa vzpostavlja delovno razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Delovno razmerje se praviloma sklepa z namenom, da bo delavec opravljal delo za nedoločen čas.
Pogodba o delu se ne sme skleniti, kadar so izpolnjeni elementi delovnega razmerja – takrat se sklene pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas ali za določen čas, saj je v skladu z 2. odst. 13. člena ZDR-1 prepovedano opravljati delo na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja, razen v primerih, ki jih določa zakon. Kaj to pomeni, je najlažje ponazoriti na primeru iz prakse, ki ga je obravnavalo tudi Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani v zadevi pod opr. št. Pdp 19/2011.
V navedenem primeru je tožnica na podlagi podjemne pogodbe (pogodba o delu) opravljala delo na sistemiziranem delovnem mestu čistilke s polnim delovnim časom in sredstvi delodajalca, ki ji je odredil kraj in čas opravljanja dela ter jo nadzoroval, zato ima njeno delo vse elemente delovnega razmerja, kar pomeni, da se njeno delo obravnava tako, kot da bi bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas in bi delavka opravljala delo za nedoločen čas. Dejstvo, da sta delavka in delodajalec vedela, da je med njima sklenjena pogodba o delu in ne pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, odločitve sodišča ne spreminja, saj ZDR-1 med elementi delovnega razmerja ne določa volje za sklenitev delovnega razmerja.
Ljubljana, 22.5.2014, Odvetniška pisarna Mele
Se ne strinjate z vsebino oz. imate dodatno vprašanje? Pokličite 01 433 86 12 ali pošljite e-sporočilo na mele.peter@siol.net