Slovenski pravni sistem v okviru zagotavljanja posameznikove socialne varnosti določa več primerov, ko je oseba zaradi sorodstvenega oziroma družinskega razmerja dolžna preživljati drugo osebo, oziroma je drugi osebi zagotovljena pravica do preživljanja, ker se ni zmožna preživljati sama. Temeljni predpis, v katerem je urejena pravica do preživljanja, je Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.
Pravica do preživljanja obstaja med zakoncema oziroma izvenzakonskima partnerjema. Pravica do preživljanja v času trajanja zakonske zveze je urejena v 50. členu ZZZDR, ki določa, da ima zakonec, ki nima sredstev za življenje, pa brez svoje krivde ni zaposlen, pravico, da ga drugi zakonec preživlja, kolikor je to v njegovi moči. Smiselno enaka pravica do preživljanja med zakoncema obstaja tudi po razvezi zakonske zveze, pri čemer mora zakonec, ki nima sredstev za življenje, plačevanje preživnine zahtevati v enem letu od pravnomočne razveze zakonske zveze, razlogi za plačevanje preživnine pa so morali obstajati že v času razveze. Plačevanje preživnine se lahko zahteva s tožbo, lahko pa zakonca plačevanje preživnine ob razvezi uredita tudi sporazumno s sklenitvijo izvršljivega notarskega zapisa.
Pravica do preživljanja je predpisana tudi v razmerju med starši in otroci. Otrokova pravica do preživljanja je določena v 123. členu ZZZDR. Ta določba staršem nalaga obveznost preživljanja otroka do njegove polnoletnosti, če se otrok redno šola, pa do dopolnjenega šestindvajsetega leta. Kadar starši in otroci prebivajo v skupnem gospodinjstvu, se obveznost preživljanja izvršuje z vsakodnevno oskrbo, zagotavljanjem prehrane, oblačil in drugih vsakodnevnih potreb. Kadar eden od staršev ne prebiva skupaj z otrokom, se pravica do preživljanja praviloma izvršuje kot plačevanje preživnine v denarju. Za določitev preživnine za otroka je vedno pristojno sodišče. Tudi če se starša za plačevanje preživnine sporazumeta, mora sodišče o tem izdati sklep v nepravdnem postopku, s katerim predlog zavrne, če sporazum staršev ni v skladu s koristjo otrok.
Za določitev preživnine za otroka je bistvena opredelitev njene višine. Določitev preživnine za otroka je v pristojnosti sodišča, ki pri tem upošteva predvsem otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje telesnega in duševnega razvoja otroka. Določitev preživnine za otroka mora biti opravljena ob upoštevanju življenjskih potreb otroka, primeroma naštetih v drugem odstavku 129a. člena ZZZDR. Če je postala določitev preživnine za otroka sčasoma neustrezna oziroma se potrebe otroka ali zmožnosti zavezanca za plačevanje preživnine spremenijo, lahko zavezanec ali upravičenec s tožbo zahteva novo določitev preživnine za otroka. Obdobna določitev preživnine za otroka se sicer izvaja tudi vsako leto na podlagi zakona, saj se preživnina v mesecu marcu uskladi z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin.
Pravica do preživljanja obstaja tudi na strani staršev. Polnoletni otrok je dolžan preživljati starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti.
Ljubljana, 19.8.2014, Odvetniška pisarna Mele
Se ne strinjate z vsebino oz. imate dodatno vprašanje? Pokličite 01 433 86 12 ali pošljite e-sporočilo na mele.peter@siol.net