Zakonska dolžnost staršev je, da preživljajo svoje otroke, skrbijo za njihovo življenje in zdravje ter jih vzgajajo. Preživnina za otroka je institut, ki se uporablja za primere, ko starša ne živita skupaj, in v primerih razveze zakonske zveze oziroma prenehanja zunajzakonske skupnosti. O preživnini odločajo sodišča, pri čemer se preživnina za otroka določa individualno.
To pomeni, da se upoštevajo vse okoliščine primera in sicer se upošteva potrebe upravičenca ter materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca. Preživnina za otroka se lahko določi s sporazumom, v katerem se starša sporazumeta o preživljanju skupnih otrok, lahko pa se preživnina za otroka zahteva s tožbo. Tožba se vloži pri pristojnem sodišču. Preživnina za otroka je neodtujljiva pravica, ki se ji ni mogoče odpovedati. Odpoved pravici do preživnine tako nima pravnih učinkov.
Višina preživnine za otroka mora biti primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka in mora zajemati stroške njegovih življenjskih potreb. Starša se lahko v sporazumu dogovorita, kolikšna bo višina preživnine za otroka. Če se starša lahko sporazumeta o višini preživnine, lahko predlagata, da pristojno sodišče v nepravdnem postopku o tem izda sklep. Sodišče nato preverja, ali je dogovorjena višina preživnine za otroka v skladu z otrokovo koristjo, saj če ni, lahko predlog zavrne. Višina preživnine za otroka se določa v mesečnem znesku in za naprej. V kolikor se preživnina zahteva s tožbo, se lahko zahteva od trenutka, ko je bila vložena tožba za preživnino. Na zahtevo upravičenca ali zavezanca pa se lahko višina preživnine za otroka zviša ali zniža.
Če starša ne živita skupaj ali morebiti ne bosta več živela skupaj, zaradi razveze zakonske zveze oziroma prenehanja zunajzakonske skupnosti, se mora poleg vprašanja o preživljanju urediti tudi vprašanje o varstvu in vzgoji otroka. Varstvo in vzgoja otroka se v nestrokovnih krogih dojema kot skrbništvo, ki pa je napačen izraz, saj skrbništvo pomeni posebno obliko varstva mladoletnih otrok. Skrbništvo, laično rečeno, pomeni, da se otrok dodeli enemu od staršev v varstvo in vzgojo. Zakonec, ki mu je v varstvo in vzgojo dodeljen otrok, prejema zanj preživnino.
Starša se sicer lahko dogovorita za skupno skrbništvo, kar pomeni, da oba obdržita varstvo in vzgojo otrok, vendar je skupno skrbništvo nad otrokom primerna oblika varstva in vzgoje le za bivše partnerje, ki se dobro razumejo. Tudi o sporazumnem skrbništvu odloča sodišče in če dogovorjena oblika skrbništva ni v skladu z otrokovo koristjo, sodišče predlog staršev zavrne. Kadar se starša o varstvu in vzgoji otrok ne moreta sporazumeti, lahko eden ali oba zahtevata, da o tem vprašanju odloči pristojno sodišče. V postopku odloča sodišče tudi o stikih tistega starša, ki mu otrok ni dodeljen v varstvo in vzgojo.
Ljubljana, 22.9.2014, Odvetniška pisarna Mele
Se ne strinjate z vsebino oz. imate dodatno vprašanje? Pokličite 01 433 86 12 ali pošljite e-sporočilo na mele.peter@siol.net