Zakonska zveza preneha v naslednjih primerih: smrt enega izmed zakoncev; razglasitev enega zakonca za mrtvega; razveljavitev zakonske zveze in razveza (ločitev) zakonske zveze. Ločitev zakonske zveze je lahko sporazumna ali na podlagi tožbe. Sporazumna ločitev zakonske zveze se začne na predlog zakoncev. V predlogu ni potrebno navesti, kaj je razlog za razvezo.
Preden se predlog za sporazumno ločitev zakonske zveze vloži, se morata zakonca sporazumeti o vseh bistvenih vprašanjih, ki se pri razvezi zakonske zveze lahko pojavijo (o vzgoji in varstvu skupnih otrok, laično imenovano tudi „skrbništvo“ skupnih otrok); o preživljanju skupnih otrok; o otrokovih stikih s staršema; o delitvi skupnega premoženja; kdo od njiju ostane ali postane najemnik skupnega stanovanja; o preživljanju zakonca, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen). V primeru, ko se zakonca ne moreta sporazumeti o zgoraj navedenih bistvenih vprašanjih, je potrebno na sodišče vložiti tožbo za ločitev zakonske zveze. V tožbi mora biti obvezno naveden in utemeljen razvezni razlog – nevzdržnost zakonske zveze. V postopku razveze sodišče odloča o obstoju razveznega razloga, o skrbništvu, o stikih ter o preživljanju skupnih otrok.
Če starša ne živita ali ne bosta več živela skupaj se morata sporazumeti o skrbništvu skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi. Če se starša sporazumeta o skrbništvu skupnih otrok in je to tudi v skladu s koristjo otrok, sodišče ugodi temu predlogu. V kolikor ni sporazuma o skrbništvu (sporazumeta se lahko, da oba obdržita skupno skrbništvo ali da so vsi otroci v skrbništvu pri enem od njiju ali da so eni otroci pri enem, drugi pri drugem od njiju) sodišče na zahtevo enega ali obeh odloči o tem.
Preden sodišče odloči, mora glede otrokove koristi pridobiti mnenje centra za socialno delo (sodišče na to mnenje ni vezano). Sodišče lahko upošteva tudi otrokovo mnenje, če ga je otrok izrazil in če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice. Sodišče lahko po uradni dolžnosti tudi odloči, da se vsi ali nekateri otroci zaupajo v skrbništvo tretji osebi. Izraza „skrbništvo“ zakon sicer ne uporablja v pomenu, kot je uporabljen v tem prispevku, temveč je s tem mišljeno skrbništvo nad mladoletnimi osebami ima namen, da se s skrbjo, vzgojo in izobrazbo vsestransko razvije osebnost mladoletnika in da se varovanci usposobijo za samostojno življenje in delo.
Starši naj objektivno predstavijo otrokom razloge za ločitev in otroci bodo to bolje sprejeli. V praksi je veliko primerov medsebojnega obtoževanja za ločitev in otroci ob tem doživljajo psihično škodo. Pri ločitvi je potrebno ravnati odgovorno, ker so otroci nedvomno šibkejši in ranljivejši udeleženci v dogajanju. Ni mogoče spregledati, kako dramatična je za otroke ločitev in otroci se ne smejo izrabljati za uveljavljanje interesov katerega od zakoncev. Predvsem je pomembno, da starša otrokom posvetita več časa, pozornosti, nežnosti, jim omogočita, da izrazijo svoja čustva ter jim s tem olajšata ločitev in otroci bodo sčasoma to sprejeli.
Ljubljana, 14.4.2015, Odvetniška pisarna Mele
Se ne strinjate z vsebino oz. imate dodatno vprašanje? Pokličite 01 433 86 12 ali pošljite e-sporočilo na mele.peter@siol.net