Civilno pravo je pravo odnosov med zasebniki, zato ga imenujemo tudi zasebno pravo.
Tipične veje civilnega prava so:
- obligacijsko pravo – pravo obveznosti, kamor sodijo pogodbe in odškodninske obveznosti;
- dedno pravo – pravo prehoda lastnine umrlega na dediče;
- družinsko pravo – pravo osebnih stanj, kamor sodita področji zakonske zveze in družine;
- stvarno pravo – pravo pravic na stvari, zlasti lastninske pravice;
- delovno pravo – pravo, ki se ukvarja s pravicami in obveznostmi delavcev in njihovih delodajalcev; sem sodijo delovna razmerja in delovni spori.
V okviru vseh navedenih vej civilnega prava lahko potekajo pravdni ali nepravdni postopki.
V praksi srečujemo naslednje izraze:
- civilna tožba,
- odškodninska tožba,
- tožba za preživnino in skrbništvo,
- tožba za skrbništvo,
- tožba zaradi motenja posesti,
- tožba za delitev skupnega premoženja in
- tožba za očetovstvo.
Izraz civilna tožba pogosto uporabljajo policisti, kadar prijavitelju pojasnjujejo, da zadeva ni v njihovi pristojnosti. Civilna tožba tukaj pomeni, da se policija ne bo ukvarjala z zadevo in da je potrebna pobuda stranke same. Civilna tožba lahko pomeni tožbo na različnih področjih. Lahko je odškodninska, lahko zaradi motenja posesti ali še kaj drugega. Pomembno je, da si stranke v postopkih poiščejo pomoč odvetnika. Dobra izobrazba z drugih področij znanosti pogosto zavede osebo v zmoto, da bo sama kos sodnemu postopku in da civilna tožba ni problem.
Ta postopek ima toliko specifik, da to lahko drži le v teoriji. Če se stranka pozanima, kdo deluje na kakšnem pravnem področju, ji ne bo težko najti dobrega odvetnika. Napaka pa je siliti odvetnika, naj določeno zadevo prevzame, če se s tem področjem ne ukvarja. Sodišče ne bo poskrbelo za koristi strank, ker to ni njegova naloga. Stranke potrebujejo strokovno pomoč odvetnika, ki pravo in pravne postopke dobro pozna. V odvetniški pisarni Mele je glavno vodilo strokovnost.
Odškodninska tožba
Odškodninska tožba je dejanje, s katerim se začne pravdni postopek, v katerem tožnik zahteva od sodišča, da tožencu naloži plačilo pravične denarne odškodnine. Sodišče nato odloča v mejah postavljenih zahtevkov, ki jih je tožnik pred tem natančno opredelil. Odškodninska tožba se le redko vloži brez predhodnih postopkov. Odškodninska tožba je redkost v primerjavi s številom odškodnin, ki se izplačajo. Preden se vloži odškodninska tožba, se običajno vloži odškodninski zahtevek, ki ni tožba, saj se ne vloži na sodišče, temveč na zavarovalnico ali pa se pošlje povzročitelju škode. Skoraj vsaka odškodninska zadeva poteka tako, da se o višini odškodnine vršijo neke vrste pogajanja. Če v zadevi ni sporen temelj odškodninske odgovornosti, se bo odškodninska zadeva v večini primerov lahko rešila brez sodišča, razen če je ponujena odškodnina prenizka.
Tožba zaradi motenja posesti
Tožba zaradi motenja posesti se vloži v primeru, ko posestnik zahteva zaščito pred poseganjem v njegovo posest. Pri tožbi zaradi motenja posesti je zelo pomembno, da je tožba podana pravočasno. Razprava se omejuje na to, kakšna je bila posest pred vložitvijo tožbe in na okoliščine motenja posesti. Pri tem niti ni pomembno, kdo je lastnik, saj lahko tožbo zaradi motenja posesti vloži vsak posestnik. Kadar ni jasno, kdo je motitelj (izvajalec motenja posesti), se toženci pogosto uspešno rešijo tako, da dejanja ne priznajo. Če ni dokazov o tem, kdo je izvajalec motenja posesti, sodišče zahtevek po tožbi zaradi motenja posesti zavrne.
Odvetniki odvetniške pisarne Mele se ukvarjajo s tožbami na področjih delovnega, civilnega in gospodarskega prava.
Tožba za očetovstvo
V sporih o ugotavljanju očetovstva (tožba za očetovstvo) vedno sodijo okrožna sodišča. V sporih za ugotovitev ali izpodbijanje očetovstva (tožba za očetovstvo) lahko vloži otrok tožbo za očetovstvo tudi pri sodišču, na območju katerega ima stalno oziroma začasno prebivališče. Če je v sporih za ugotovitev ali izpodbijanje očetovstva pristojno sodišče Republike Slovenije, zato ker ima tožeča stranka stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, je krajevno pristojno tisto sodišče, na območju katerega ima tožeča stranka stalno prebivališče. Tožba za očetovstvo se torej lahko vloži v Sloveniji tudi v primerih, ko je oče v tujini.
V zakonskih sporih ter v sporih iz razmerij med starši in otroki (torej tudi kadar je vložena tožba za očetovstvo) je javnost izključena. V sodbi, s katero zahtevku za ugotovitev očetovstva ugodi (torej če ugodi tožbi za očetovstvo), odloči sodišče tudi o preživnini. Če sodišče ugotovi, da je to glede na okoliščine potrebno, lahko o tem odloči tudi brez ustreznega zahtevka, če je ta postavljen, pa nanj ni vezano.
Tožba za preživnino
Zakonec, ki mu je otrok dodeljen, prejema preživnino za otroka. Če je otrok dodeljen obema, preživnine ne plačuje nobeden. Skupno skrbništvo (opozarjamo, da je ta izraz laičen) je torej povezano z odgovornostjo. Sodišče določi višino preživnine in stike z otrokom, ki morajo biti določeni v korist otroka. Tožba za preživnino se vloži tedaj, ko preživnina še ni bila določena – če starša nista bila poročena in je bila ločitev le dejanska, ne pravna.
Za več informacij glede tožbe za preživnino preberite »Razveza zakonske zveze«.
Tožba za skrbništvo
V laični javnosti vlada mnenje, da izraz skrbništvo pomeni dodelitev otroka enemu od staršev po razvezi. Gre za vpliv iz angleškega jezika, ker se izraz »custody of child« prevaja v slovenščino kot »skrbništvo nad otrokom«, kar pa ni pravilno.
Deljeno ali skupno skrbništvo je primerno le za bivše zakonce, ki se sicer dobro razumejo. Starš, ki mu je otrok dodeljen v skrbništvo, prejema za otroka preživnino s strani drugega starša. Če je dodeljen obema, pa preživnine ne plačuje nobeden.
Postopek za delitev skupnega premoženja
V postopku za delitev skupnega premoženja sodišče odloči kateremu izmed udeležencev se dodelijo posamezne stvari, ki spadajo v skupno premoženje. O tem odloči sodišče glede na potrebe udeležencev in glede na njihove upravičene interese na posameznih stvareh, kot izhajajo iz zakona ali iz namena posameznih stvari. Delitev skupnega premoženja torej ni mehanična in se izogiba delitvam, ki onemogočajo rabo. Če spadajo v skupno premoženje nepremičnine, je za delitev skupnega premoženja krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ležijo nepremičnine.
Če ležijo nepremičnine na območju več sodišč, je za delitev skupnega premoženja krajevno pristojno vsako od teh sodišč. Kadar se zahteva delitev skupnega premoženja zakoncev, ki ne obsega samo nepremičnin, je krajevno pristojno tudi sodišče, na območju katerega imata zakonca skupno prebivališče, oziroma kjer sta imela zadnje skupno prebivališče. V postopku za delitev skupnega premoženja se smiselno uporabljajo določbe postopka za delitev stvari v solastnini. Sodišče si mora prizadevati, da se praviloma opravi fizična delitev stvari in da udeleženci (ponavadi bivša zakonca) dobijo tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes.
Če stvari fizično ni mogoče razdeliti tako, da prejme vsak stvari v vrednosti svojega deleža, odloči sodišče, da mora tisti, ki je prejel večjo vrednost, izplačati temu, ki prejme manjšo vrednost, razliko v vrednosti v roku, ki ne sme biti daljši kot tri mesece, razen če se udeleženci drugače dogovorijo. Če izkaže kateri od udeležencev, glede na velikost svojega deleža ali druge okoliščine, upravičeno večji interes za stvar oziroma stvari, sodišče odloči, da dobi to stvar oziroma stvari, ta udeleženec. V tem primeru sodišče odloči, da mora udeleženec, ki prevzame stvar oziroma stvari, izplačati ostalim vrednost njihovih deležev v roku, ki ne sme biti daljši kot tri mesece, razen če se udeleženci drugače dogovorijo.
Samo v primeru, če fizična delitev stvari ni mogoča ali je mogoča le ob znatnih spremembah same stvari ali ob znatnem zmanjšanju njene vrednosti, določi sodišče, da se delitev skupnega premoženja opravi s prodajo stvari in z razdelitvijo izkupička. To se običajno odsvetuje, ker so izkupički slabi. Priporočljiv je poskus sklenitve dogovora preko odvetnikov.
Se ne strinjate z vsebino oz. imate dodatno vprašanje? Pokličite 01 433 86 12 ali pošljite e-sporočilo na mele.peter@siol.net