Sodno varstvo pravic zagotavlja že Ustava RS v 23. členu, ki določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodi mu lahko samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Obveznost države zagotoviti sodno varstvo pravic pa izhaja tudi že iz zahtev (načel) pravne države (2. člen Ustave). Ena izmed njih je doseči uresničevanje pravic po mirni poti in s tem preprečiti samovoljno in nasilno reševanje sporov.
Z odvzemom pravice do samopomoči je država prevzela obveznost, da bo zagotovila sodno varstvo pravic kot način reševanja sporov o pravicah in obveznostih, tej obveznosti pa ustreza pravica vsakega pravnega subjekta, da od države to lahko zahteva. Smisel pravice do sodnega varstva je v zagotovilu, da sodišče v razumnem času vsebinsko, meritorno odloči v zadevi, ki mu je predložena v odločitev. Sodno varstvo pravic je namreč praviloma dokončno udejanjeno šele z uresničitvijo določene pravice oziroma pravnega razmerja in ne le z odločitvijo o njegovem obstoju. Zato morajo biti tistim, ki jim je bila pravnomočno priznana pravica, dani možnost in sredstva, da to pravico tudi dejansko uveljavijo.
V okviru pojma sodnega varstva pravic je posebej pomembno sodno varstvo človekovih pravic. Varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin je temeljna družbena vrednota, ki izhaja iz Splošne deklaracije o človekovih pravicah, sprejete z Resolucijo Generalne skupščine OZN (GS ZN) št. 217 A (III) z dne 10. 12. 1948. Poudarjala je medsebojno odvisnost vseh človekovih pravic ter povezavo med pravicami in dolžnostmi. Splošna deklaracija o človekovih pravicah je tlakovala pot sprejemu vrste mednarodnih pogodb o človekovih pravicah, ki danes veljajo na svetovni in regionalni ravni.
Napredek za mednarodno varstvo človekovih pravic je zlasti odvisen od ukrepov za zagotavljanje in uresničevanje človekovih pravic na državni ravni. Mednarodno pravo za varstvo človekovih pravic državam nalaga obveznosti, ki jih morajo te spoštovati. S tem, ko postanejo pogodbenice mednarodnih pogodb, države prevzamejo obveznosti po mednarodnem pravu, da bodo spoštovale, varovale in uresničevale človekove pravice s tem, da se bodo vzdržale posegov vanje, da bodo olajšale njihovo uresničevanje ter varovale posameznike in skupine pred kršitvami.
V Sloveniji Ustavno sodišče odločba o ustavnih pritožbah zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti. Zaradi kršitve človekovih pravic odloča tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), ki je do konca leta 2014 prejelo več kot 8400 tožb iz Slovenije, razsodilo pa je v 323 primerih in v 304 ugotovilo vsaj eno kršitev. Glede na število prebivalcev je Slovenija prva po številu, iz česar bi se dalo poenostavljeno sklepati, da se v naši državi največ dogajajo kršitve človekovih pravic med 47 državami članicami. Vendar je povsem možna tudi ocena, da se v Sloveniji ESČP poslužujemo najbolj spretno. Kršitve človekovih pravic se največkrat nanašajo na pravico do sojenja v razumnem roku in pravico do učinkovitega pravnega sredstva.
Ljubljana, 09.09.2016, Odvetniška pisarna Mele
Se ne strinjate z vsebino oz. imate dodatno vprašanje? Pokličite 01 433 86 12 ali pošljite e-sporočilo na mele.peter@siol.net