Odvetniška pisarna Peter Mele deluje v Ljubljani in v Cerknici. Svetovanje in zastopanje vrši v številnih vrstah postopkov, ki se delijo predvsem na pravdne in nepravdne. Med nepravdnimi postopki je še posebej pogost zapuščinski postopek, v rabi je tudi pogovorni izraz dedovanje. Zapuščinski postopek ali dedovanje je poseben sodni postopek, katerega namen je ugotoviti, kdo so pokojnikovi dediči, kakšna je dediščina in katere pravice iz zapuščine pripadajo dedičem. Načeloma ta postopek ne vključuje fizične delitve zapuščine, pač pa sodišče zgolj skliče dediče, da se opravi obravnava, nato pa sodišče s sklepom vsakemu od njih določi delež. Zapuščinski postopek omogoča dedičem tudi to, da sklenejo dedni dogovor, s čimer si lahko zapuščino razdelijo in ne postanejo samo njeni solastniki (če so solastniki, jih čaka nov postopek). Dedovanje v takem primeru ne povzroči nastanka solastnine.
Zapuščinsko sodišče zaključi zapuščinski postopek z izdajo sklepa o dedovanju, s katerim razglasi dediče in njihove dedne deleže ter navede premoženje, ki spada v zapuščino. Če so se dediči sporazumeli o načinu delitve premoženja, sodišče tak sporazum vključi v sklep o dedovanju. Če pa se kdo od dedičev s tem ne strinja, lahko vloži tožbo. Zapuščinsko sodišče ne rešuje spornih dejanskih vprašanj, pač pa stranke napoti na pravdo in nadaljuje postopek po odločitvi pravdnega sodišča. To pa pomeni, da se lahko zapuščinski postopek zelo zavleče, dedovanje pa ni končano.
Dediščina
Oporočitelj lahko določi v oporoki osebo, kateri naj gre dediščina, če določeni dedič umre pred njim, če se odpove dediščini ali če postane nevreden, da bi dedoval. Neveljavna je pogodba, s katero kdo odtuji pričakovano dediščino, kakor tudi vsaka pogodba o dediščini po kom drugem, ki je še živ. Dediščina po nekom, ki je še živ, ne more biti predmet pogodbe med tretjimi osebami. Prav tako je neveljavna tudi pogodba o volilu ali kakšni drugi koristi, ki jo kakšen pogodbenik pričakuje iz dedovanja, ki še ni uvedeno. Če ni znano, ali je kaj dedičev, pozove sodišče z oklicem tiste, ki mislijo, da imajo pravico, da jim pripade dediščina, naj se priglasijo sodišču. Če se po preteku enega leta od objave oklica ne zglasi noben dedič, se zapuščina razglasi za lastnino Republike Slovenije in izroči pristojnemu organu Republike Slovenije. Dedič, ki se zglasi potem, ko je bila zapuščina izročena pristojnemu organu Republike Slovenije, ima v zakonskem roku pravico zahtevati, da se mu izroči dediščina oziroma pripadajoči delež.
Dediščinska tožba – tožba za dediščino, ki jo je dobila oseba, ki dejansko nima dedne pravice
Dediščinska tožba (hereditatis petitio ali tudi tožba za dediščino) je tožba, s katero tožnik kot dedič zahteva zapuščino, del zapuščine ali posamezne predmete od osebe, ki je sicer bila s sklepom razglašena za dediča, dejansko pa to ni. Tožba za dediščino poteka tako, da mora tožnik dokazati, da ima dedno pravico oziroma da ima močnejšo dedno pravico kot toženec. Od sodišča mora zahtevati, naj ugotovi:
- da je on dedič in
- da naj tožencu naloži izročitev določenega dela zapuščine (ali celote).
Ko pravdno sodišče odloči, je izid drugačen, kot je bil, ko je bil končan zapuščinski postopek.
Edino zakonsko določilo, kjer se omenja dediščinska tožba, je člen zakona o dedovanju, ki ureja njeno zastaranje. Iz besedila tega člena pa izhaja, da je dediščinska tožba dajatvena tožba – tožba na izročitev zapuščine kot dediču, podlaga temu pa je dedna pravica. Tožba za dediščino je torej takšna, s katero tožnik od toženca zahteva vzpostavitev stanja, kakršnega je pridobil s smrtjo zapustnika (torej uskladitev dejanskega stanja s pravnim). Tožba za dediščino mora vsebovati zahtevek, s katerim stranka uveljavlja dedno pravico; ta mora poleg ugotovitvenega dela o vrsti in vsebini dedne pravice vsebovati tudi dajatveni del, s katerim se od tožene stranke zahteva izročitev stvari oz. deleža teh stvari v last in posest. Premoženje, o dedovanju katerega s sklepom o dedovanju še ni bilo odločeno, je skupno premoženje dedičev. Dediči do delitve upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno. Rezultat sodnega postopka ima podobne posledice kot razpolaganje, zato mora dediščinska tožba oz. tožba za dediščino po stališču sodne prakse zajeti vse dediče, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani; tudi tiste, ki tožnikov zahtevek priznavajo. Nedeljivost zapuščine kot skupne lastnine narekuje stališče, da so dediči v tovrstnih sporih nujni sosporniki.
Se ne strinjate z vsebino oz. imate dodatno vprašanje? Pokličite 01 433 86 12 ali pošljite e-sporočilo na mele.peter@siol.net