Fizične osebe

DELOVNO PRAVO

Posamezniki so lahko soočeni s situacijo, v kateri jim hoče delodajalec in različnih razlogov (poslovnih, krivdnih, nesposobnosti) odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Delavec mora v takih primerih opraviti aktivnosti za zavarovanje svojih pravic. V znatnem deležu primerov lahko s tem odpoved prepreči, pomembno pa je tudi to, da zavaruje vse svoje zakonske pravice. Nezakonita odpoved, ki je delavec ne izpodbija pred sodiščem, lahko pomeni tudi izgubo pravice do nadomestila pri zavodu za zaposlovanje. Odvetnik v teh primerih po pooblastilu zastopa delavca tako, da v njegovem imenu piše delodajalcu, spremlja delavca na zagovoru, preverja pravno pravilnost delodajalčevih ravnanj in za delavca vloži tožbo v primeru nezakonitosti odpovedi. V postopku lahko odvetnik izposluje tudi dogovorno rešitev, zlasti v smislu delodajalčevega plačila določenega zneska v zameno za prenehanje delovnega razmerja.

V nekaterih primerih želijo posamezniki pogodbo o zaposlitvi odpovedati sami, vendar ne želijo pri tem izgubiti svojih zakonskih pravic (npr. do prejemanja nadomestila pri zavodu za zaposlovanje ali do odpravnine). Ker lahko z napačnim postopanjem te cilje ogrozijo, je pomembno, da k odpovedi pristopijo v skladu z zakonom.

Posamezniki so vse pogosteje soočeni z zahtevo delodajalcev, da delo opravljajo v prikritih delovnih razmerjih, zlasti kot samostojni podjetniki, čeprav ima njihovo sodelovanje z delodajalcem vse elemente delovnega razmerja, le da ne nudi varnosti, značilne za delovno razmerje. V takih primerih lahko delavec z ustreznim zahtevkom oziroma s tožbo doseže vzpostavitev delovnega razmerja, pri čemer pa mora biti pravočasen.

Dokaj pogosto se tudi dogaja, da posamezni delodajalci delavcem dolgotrajno ne izplačujejo določenih pripadajočih delov plačila za delo ali povračil oziroma jim ne plačajo npr. regresa za letni dopust ali jubilejne nagrade. Delavec lahko v takšnih primerih delodajalcu pošlje pisni zahtevek za plačilo ali pa vloži tožbo.

DEDOVANJE

Ker znaten delež ljudi ne naredi oporoke, v zapuščinskih postopkih prevladuje dedovanje po samem zakonu, kjer pridejo v poštev dediči, kot jih določa zakon. Pri tem je pomembno vedeti, da sodišče v tovrstnem zapuščinskem postopku dediščine ne razdeli med dediče na način, da bi vsak od njih postal lastnik kakšnega od predmetov iz zapuščine (npr. avta, hiše, gozda ali njive), temveč zgolj določi deleže posameznih dedičev na celotni zapuščini. To posledično pomeni, da se bodo morali dediči po končanem zapuščinskem postopku šele dogovoriti, kaj kdo prejme glede na svoj delež – to dogovarjanje pa je praviloma naporno, dolgotrajno in drago. Pogosto je potreben še en sodni postopek za delitev stvari v solastnini oz. skupni lastnini. Temu se je priporočljivo že v času zapuščinskega postopka izogniti s sklenitvijo dednega dogovora, ki ga vnaprej pripravi odvetnik ob sodelovanju in soglasju vseh dedičev.

Udeležba na zapuščinski obravnavi je za dediče praviloma čustveno obremenjujoč dogodek. Nekateri dediči se lahko pojavijo na sodišču z odvetniki in postavijo nepričakovane zahteve. V takih primerih se priporoča, da vsi dediči poiščejo odvetniško pomoč, da lahko enakovredno uveljavljajo svoje pravice in da zaradi pomanjkljivih informacij ne pride do prikrajšanj posameznikov, ki sicer z vidika zakona ne bi bila utemeljena.

Dokler je človek razsoden, lahko naredi oporoko po svoji zamisli, kjer razpolaga s svojim premoženjem. Določi dediče in stvari, ki jim jih zapušča. Oporoko lahko kasneje spremeni ali prekliče. Za to ne rabi soglasja tistih, ki so bili v oporoki določeni kot dediči. Oporoko lahko po pogovoru s stranko po njeni volji in ob upoštevanju zakona sestavi odvetnik. Oporoke so lahko zaradi napak volje ali oblike neveljavne, zato je pomembno, da jih posamezniki ne sestavljajo brez izčrpnih informacij o tem, kaj je potrebno za veljavno oporoko.

Določeni zapustniki odsvojijo premoženje ali njegov del že za časa življenja. V takih primerih je treba preveriti, ali so s tem prikrajšani tisti dediči, ki bi po zakonu prišli v poštev kot nujni dediči. Tudi pri oporočnem dedovanju so tisti dediči, ki bi prišli v poštev kot dediči po zakonu, praviloma upravičeni do nujnega deleža.

SOLASTNINA

Zlasti kot posledica dedovanja po zakonu, kjer ni bil sklenjen nikakršen dedni dogovor med dediči, nastajajo različne neproduktivne oblike solastnine. Primeroma lahko navedemo stanovanje, kjer so štirje lastnik, od katerih le eden v njem prebiva, ostali trije pa od tega nimajo ničesar. Drug primer je kmetija, ki zajema hišo z gospodarskim poslopjem, gozdove in kmetijska zemljišča, kjer je npr. 12 solastnikov z različno velikimi deleži. Vsak solastnik lahko zahteva, da se solastnina razdeli. Če tega ni mogoče doseči dogovorno, bo solastnino razdelilo sodišče, pri čemer ne bo pomembno, ali ostali solastniki s tem soglašajo; njihovo soglasje bo nadomestilo sodišče s svojo odločbo. Če ni mogoča delitev na noben drug način, se lahko solastnina tudi proda oz. določen solastnik izplača druge solastnike. Možne pa so tudi denarne kompenzacije razlik v vrednosti delov solastnine, ki jih prejmejo posamezni solastniki. Predlog za delitev solastnine, ki vsebuje način, kako naj se solastnina razdeli, torej kaj naj dobi posamezni solastnik, pripravi odvetnik, v njem pa upošteva interese stranke.

POSEST

Sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti je mogoče zahtevati v tridesetih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo. Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Tudi posestnik, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, ima pravico do varstva, razen nasproti tistemu, od katerega je na tak način prišel do posesti, če je ta izvrševal dovoljeno samopomoč. Posestnik nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu. Z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti odredi sodišče prepoved nadaljnjega motenja posesti oziroma odredi vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem. V razmerju med več posestniki iste stvari se šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti.

Na vprašanje posesti je vezano tudi priposestvovanje. Dobroverni lastniški posestnik stvari pridobi lastninsko pravico na njej po preteku zakonsko določene dobe. Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri deset let oz. po dvajsetih letih tudi brez dobre vere, če lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval.

MEJA

Neredko se dogaja, da posamezniki dolgotrajno uporabljajo neko zemljišče v obsegu, za katerega verjamejo, da predstavlja mejo njihove parcele, ne da bi mejaš temu nasprotoval oziroma ima tudi slednji enako predstavo o tem, kje poteka meja. V geodetskih postopkih, do katerih lahko pride iz različnih razlogov, se naknadno ugotovi, da katastrska meja poteka drugače. Če mejaša v takem primeru ne dosežeta medsebojnega soglasja o meji, imata možnost, da mejo uredita v sodnem postopku. Kriteriji so: močnejša pravica, zadnja mirna posest in pravična ocena. Pri ureditvi meje je sodišče dolžno te kriterije upoštevati po navedenem vrstnem redu.

POGODBE

Znatno število sodnih sporov nastane kot skrajna posledica slabo pripravljenih pogodb med strankami. Glavne slabosti so nepoznavanje omejitev pri sklepanju določenih pogodb, slab opis predmeta pogodbe, obveznosti pogodbenih strank in izpolnitvenih rokov, pomanjkljiva jamstva, nepoznavanje posledic neizpolnitve pogodbe in podobno. Občasno se zgodi, da stranka ne prepozna, da je žrtev prevare, ki jo vrši druga stranka bodisi izključno v konkretnem primeru bodisi sistematično ali pa da se s pogodbo nanjo prevaljuje breme, ki se prikazuje kot zgolj hipotetično, čeprav je že v naprej jasno, da bo gotovo nastalo (npr. pri poroštvu nesolidnemu dolžniku). Pomembno je, da nameravano ali že pripravljeno pogodbo preveri odvetnik, ki bo lahko opozoril na vsa tovrstna tveganja in pravilno svetoval, da za stranko s sklenitvijo pogodbe ne bodo nastale škodljive posledice.

ODŠKODNINE

Bistveno premalo je pri oškodovancih prisotno zavedanje, da je mogoče izključno pri odvetnikih (ne pri odškodninskih družbah) uveljaviti odškodnino brez plačila odstotkov od priznane odškodnine. Zavarovalnice namreč priznavajo odvetnikom ločeno plačilo stroškov sklenitve dogovora o izplačilu odškodnine, kar pomeni, da lahko vi dobite celotno odškodnino, odvetniku pa plača zavarovalnica.

Poleg tega vas v primeru, če zavarovalnica zahtevek zavrne, isti odvetnik lahko zastopa naprej na sodišču.

IZVRŠBE

Strošek vložitve predloga za izvršbo je pri odvetniku razmeroma nizek, poleg tega pa se v celoti prizna kot potreben in ga upniku povrne dolžnik. Obstaja zelo velika možnost, da bo dolžnik vložil ugovor, nakar bo sodišče sklep o izvršbi razveljavilo in bo v nadaljevanju potreben pravdni postopek. V pravdnih postopkih je potrebno procesno znanje, poleg tega pa je treba vsak zahtevek  zadostno pojasniti in dokazati, za kar je praviloma potrebno odvetniško zastopanje.