Kot poslovna skrivnost se lahko štejejo zgolj podatki, ki so skladno z zakonodajo jasno in konkretno opredeljeni, ne pa podatki, javni po zakonu in podatki o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev. Tako je Višje delovno in socialno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 1132/2013 potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem se je opredelilo glede poslovne skrivnosti.
Višje delovno in socialno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je delodajalec tisti, ki določi podatke, ki se štejejo za poslovno skrivnost, le izjemoma pa za takšno skrivnost veljajo tudi podatki, ki niso posebej in ustrezno opredeljeni s strani delodajalca, a je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba – 36. člen še starega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) in 39. člen Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1).
Višje sodišče sledi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da pri tožeči stranki ni obstajal akt, s katerim bi bili opredeljeni podatki, ki se štejejo za poslovno skrivnost, pavšalne navedbe v pogodbi o zaposlitvi, da so »tajni vsi podatki, opredeljeni v splošnih aktih delodajalca, kot tudi vsi drugi podatki v zvezi z delom pri delodajalcu, ki niso splošno znani in so delavcu postali znani zaradi dela pri njem« pa so preveč splošne in ne pomenijo določitve poslovne skrivnosti. Podatki, ki se štejejo za poslovno skrivnost, morajo biti namreč jasno in konkretno določeni.
Tudi sama hramba dokumentov na računalniku, s katerimi delavec ne bi smel razpolagati, ne pomeni kršitve varovanja poslovne skrivnosti, saj mora biti v postopku dokazano, da je delavec takšne podatke izkoristil za osebno rabo ali jih posredoval tretji osebi, pri čemer pavšalne opredelitve, da že dokumentacija sama po sebi predstavlja poslovno skrivnost in navajanje, da bi lahko nepooblaščene osebe vdrle v sistem in s tem kršile poslovno skrivnost ni zadostno. Sama hramba dokumentov, četudi ne sodijo v delavčev delokrog, na službenem računalniku še ne pomeni kršitve poslovne skrivnosti, saj prenos dokumentov na računalnik še ne predstavlja izkoriščanja, zlorabe ali posredovanja podatkov v okviru kršitve poslovne skrivnosti.
Dejstvo delokroga ni razlikovalni kriterij poslovne skrivnosti, zato ni pomembno, ali gre za podatke, katerih posredovanje spada v delokrog določenega delavca ali ne (tako Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 52/2012), saj bi nasprotno razlogovanje po mnenju Vrhovnega sodišča RS pomenilo, da posredovanje podatkov, ki spadajo v delokrog nekega delavca, ne bi predstavljalo poslovne skrivnosti, kar seveda ne drži.
Vir: IUS-INFO