Vrhovno sodišče Republike Slovenije je dne 19.9.2013 izdalo sklep opr. št. II Ips 265/2011, v katerem pojasnjuje prehod zapuščine na dediče in njihov položaj v razmerju do zapustnikovih upnikov.
V obrazložitvi navedenega sklepa je sodišče zapisalo:
“Zapuščino vselej sestavlja le aktiva, torej pravice, ki imajo neko denarno vrednost. Predmet dedovanja namreč ni čista zapuščina, torej razlika med aktivo in pasivo, zato sodišče v sklepu o dedovanju tudi ne ugotovi zapustnikovih dolgov. Ti predstavljajo le breme tistega, ki postane dedič. To pomeni, da kakor hitro obstaja neko premoženje, obstaja tudi zapuščina, ne glede na višino obveznosti. Zato pripade dediču v celoti, je pa dedič odgovoren za zapustnikove dolgove, vendar le do višine vrednosti podedovanega premoženja (142. člen ZD). Vrednost zapuščine se ocenjuje v trenutku zapustnikove smrti, takrat ko preide v last dediča, kasnejše spremembe v vrednosti zapuščine pa se ne upoštevajo.
Napačno je stališče sodišč prve in druge stopnje, da v primeru, če je dedič obenem tudi upnik zapustnika, njegova terjatev zaradi konfuzije ugasne. Do združitve ne pride prav zato, ker je učinek odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove omejen. Dedič zato lahko poplača terjatev, ki jo ima do zapustnika, iz podedovanega premoženja, drugim upnikom pa odgovarja še za razliko med vrednostjo svoje poplačane terjatve in vrednostjo podedovanega premoženja. Opozoriti je treba, da dedičeva odgovornost za zapustnikove dolgove preneha šele, ko dejansko poplača terjatve upnikov ali/in svojo terjatev do višine vrednosti vsega podedovanega premoženja. Dokazno breme o obstoju terjatev, o njihovem poplačilu in o višini vrednosti podedovanega premoženja pa je seveda na dediču. Vse povedano v celoti velja tudi za državo v primeru kaducitete.”
Celotno besedilo odločbe je dosegljivo na spletnih straneh sodstva Republike Slovenije, več o civilnem pravu pa si lahko preberete tukaj.